Mikrosporija

­­Mikrosporija je glivična bolezen, ki jo povzroča glivica Microsporum Canis. Glavni prenašalec mikrosporije so mačke, predvsem prostoživeče. Mačke običajno ne kažejo kliničnih znakov, če nimajo že sicer oslabljenega imunskega sistema. Poleg mačk pa lahko zbolijo tudi psi in ljudje. Zanjo so bolj dovzetni otroci in odrasli z oslabljenim imunskim sistemom. Ravno mikrosporija je t.i.mačja bolezen, zaradi katere moramo biti še posebej previdni pri rokovanju s prostoživečimi mačkami- takoj si umijemo in razkužimo roke, ne dotikamo se obraza, vratu in las ter preprečimo otrokom stik z mačko.

 Podobne spremembe na koži pa povzročajo tudi nekatere druge vrste glivic, kot so Trichophyton mentagrophytes, ki jo prenašajo glodavci in Microsporum gypseum, ki se nahaja v zemlji.

Mikrosporija je nalezljiva bolezen, ki se prenaša s kontaktom z obolelo živaljo ali človekom, možen pa je tudi prenos iz okolja. Glivice so zelo odporne- njihove spore lahko v okolju preživijo tudi dve leti in več. Živali lahko spore prenašajo na svojem kožuhu, čeprav ne kažejo znakov bolezni.

Bolezen se pri živalih običajno kaže z značilnimi okroglimi ostro omejenimi brezdlačnimi mesti, ki včasih tudi srbijo. Lahko jih pokrivajo luske in kraste. Izpadanje dlake se pojavi zaradi encimov, ki jih izločajo glivice. Spremembe najpogosteje najdemo na obrazu, ušesih in sprednjih okončinah, lahko pa so razpršene po celem telesu. Včasih pa je edini bolezenski znak polomljena resasta dlaka, ki se da z lahkoto izpuliti.

Pri ljudeh se bolezen največkrat pokaže na golih delih kože brez dlak ali las, lahko pa tudi na lasišču, v obliki rožnatih krogov z močnejšim rdečim robom, ki je rahlo dvignjen nad okolico. Madež se širi, v sredini pa se pojavi zdrava koža. Prizadene izključno kožo in ni povezana z nobenimi sistemskimi znaki bolezni, kot so bolečine, povišana temperatura ipd.

Sum na mikrosporijo pri živali postavimo, kadar opazimo značilna brezdlačna mesta. Takrat žival pregledamo z Woodovo svetilko- pod ultravijolično svetlobo namreč nekateri sevi M. canis fluorescirajo zeleno. Če je rezultat te metode negativen, bolezni še vedno nismo izključili. V tem primeru odvzamemo vzorec dlake z roba spremenjenih mest in jih damo na gojišče. Kadar žival nima kliničnih znakov bolezni, ima pa jih lastnik, lahko vzamemo vzorec dlake tako, da prečešemo celoten kožuh živali.  Po 10-14 dneh dobimo zanesljive rezultate in če je žival res okužena, predpišemo ustrezno terapijo.

Mačke bolezen samostojno prebolijo v 1 do 3 mesecih, vendar pa je vseeno priporočljivo zdravljenje, da bolezen čim iprej omejimo in preprečimo širjenje na druge živali in ljudi. Dlako okoli prizadetih mest ostrižemo. Žival zdravimo lokalno z ustreznimi antimikotiki v obliki šampona, kreme ali mazila, hujše izbruhe tudi sistemsko. Zdravljenje je precej dolgotrajno in lahko traja tudi več mesecev. Posebno pomemben del zdravljenja in preprečevanja mikrosporije pa je razkuževanje okolice in predmetov, s katerimi je bila obolela žival v stiku.

Veronika Radobuljac, dr.vet.med.